Ilustratorka: HANA MELE
Nekega dne me je moja prijateljica vprašala, kako to, da sem postala pisateljica. Spomnila me je tudi na dejstvo, da sem študirala pravo in ne primerjalne književnosti oziroma literarne teorije! Vsi moji prijatelji se sprašujejo, zakaj bi kdo zamenjal kariero pravnika za kariero borečega pisatelja. Moja družina je bila nema ob mojem “novem prizadevanju” ali ˗ bolje rečeno ˗ “presenečena do točke brez besed”. Zato sem po nekaj mesecih nenehnega spraševanja o tej poti razumela, da moram biti jasna glede svojih namenov.
Moja prva misel je bila, ali sem zavrgla 15 let študija prava. Me bodo stranke še jemale resno kot pravno svetovalko? Ali me bo družina kdaj spoštovala kot pisateljico?
Od nekdaj sem bila in sem še vedno trdno prepričana, da ima vsak izbrano pot, tako imenovano življenjsko poslanstvo. Verjamem, da smo se rodili z določenimi lastnostmi in v določenem okolju z namenom, da razvijemo te sposobnosti in vzdržljivost, da lahko začnemo hoditi po izbrani poti. Potem je od naše lastne volje odvisno, ali bomo veščine dejansko razvili in imeli moč, da stopimo na to pot. Stopnja naše vsakodnevne sreče je merilo, kako blizu smo bili izbrani poti.
Življenjsko poslanstvo ni uspešna in odmevna kariera, ni popoln avto, popolno telo ali popolna hiša. To so samo sredstva. Zelo pomembna sredstva, vendar niso cilji, preprosto zato, ker bodo prišli in odšli. Seveda bodo potešili naš “apetit” in nam bodo prinesli nekaj komplimentov naših najdražjih, vendar nas zunanja sredstva nikoli ne bodo osrečila.
Življenjsko poslanstvo je torej naš individualni način izražanja lastne resnice. Je edinstven in zahteva veliko poguma. Prihaja iz srca, ne iz uma. Pogosto sploh ne vemo, kako se je zgodilo, ker pride k nam brez odpora. Seveda so potrebna leta trdega dela in predanosti sebi, da ugotovimo, kakšna je ta resnica. Ko enkrat razumemo svoj najboljši način izražanja, ne smemo izgubiti fokusa, ker ne želimo izgubiti zagona za uresničitev svojih sanj. Z drugimi besedami, svoje izbrane poti!
Moj osebni način izražanja resnice je in bo vedno razdeljen na pravno svetovanje in na pripovedovanje zgodb. Če pogledamo širšo sliko, gre pri obeh področjih za pisanje. Moje pravno svetovanje, pogodbe ali katero koli drugo pravno mnenje je sestavljeno iz pisanja! Moje razumevanje zakonskih določb v zvezi s posameznim primerom oblikujem z izjemno previdnostjo glede pomena besed. Pisanje otroške knjige je zelo podobno. Sestoji iz mojega razumevanja moralnih vrednot v zvezi z določeno zgodbo, ki ji posvečam izjemno previdnost glede pomena besed. Torej, ko pogledamo bližje, se obe moji ‘karieri’ niti ne razlikujeta toliko. Vsebina je lahko drugačna, vendar je tehnika zelo podobna.
V mojem primeru je pravna izobrazba bila in je še zelo koristna pri pisanju. Po drugi strani pa je duhovno iskanje, ki se zgodi med pisanjem, zelo koristno pri pravnih nasvetih. Zato lahko pravna svetovalka v meni napiše nežno otroško knjigo, vendar je mama v meni tista prva, ki varuje otrokove pravice in svoboščine.
